enkavstika

Beseda enkaustika se uporablja že več kot dve tisočletji in pol ter izvira iz grške besede enkaustikos, kar pomeni ‘gori v’, ker je za izdelavo potreben element toplote.

Gre za slikarsko tehniko, znano tudi kot slikanje z vročim voskom, pri čemer se uporablja ogrevan čebelji vosek, ki so mu dodani barvni pigmenti, ki so odporni na temperaturo: kadmij za rumene in rdeče tone, oker, caput mortum, naravna umbra, kromoksid zelena, kobalt, ultramarin in mars črna). Tekočina ali pasta se nato nanese na površinsko pripravljen les, lahko tudi platno, papir, zid in druge materiale. Poleg čebeljega voska se lahko uporablja številne druge recepte, tudi druge vrste voskov, smole dreves iz družine dipterokarpovk, laneno olje ali druge sestavine. 

Za oblikovanje barve in voska, tako hladne kot segrete, se uporablja kovinska orodja in posebne ščetke. Danes so ta orodja toplotne svetilke, toplotne pištole in drugi načini uporabe toplote, ki omogočajo umetnikom, da se podaljša čas, ki ga imajo za delo z materialom.

Tehnika ima veliko daljšo tradicijo od oljnega slikarstva. V uporabi je bila predvsem pri portretih mumij iz Fayuma v Egiptu okoli leta 100 – 300.

Svoj razcvet je doživela v umetnosti grško-rimske antike. Enkavstika je bila za umetnike tistega časa zelo zapletena tehnika, vendar je prav ta tehnika omogočila razcvet starogrškega slikarstva.

V pozni antiki so jo nadomestile druge slikarske tehnike.